Knjige v samostanski knjižnici

Zlata knjiga samostanske šole

Knjiga v samostanski lekarni









Frančiškanski samostan Nazarje

Zgodovina samostana

Loretska kapela v Nazarjah je postajala milostni kraj, kamor so se stekale vedno večje trume romarjev s svojimi prošnjami in zahvalami. Skupaj s tem je rastla potreba po duhovni oskrbi romarjev: maševanje, spovedovanje, pridige, kateheze, različne oblike ljudskih pobožnosti. Tedanji ljubljanski škof Rajnald Scarlichi, ki je nasledil škofa Hrena, je videl rešitev glede zadostitve novonastalim potrebam ravno v prihodu redovnikov. Odločil se je za manjše brate observante (frančiškane) in svoje povabilo naslovil na njihovo bosansko-hrvaško-kranjsko provinco. Po sklepu kapitlja je provincialno vodstvo leta 1632 na povabilo odgovorilo pozitivno. Škof pa je še proti koncu istega leta dal popisati inventar. Z začetkom leta 1633 so prevzeli upravljanje Loretske kapele. Inventarno listino, ki nam danes pomaga rekonstruirati takratno stanje in podobo, je podpisal p. Leo Moglovič ob navzočnosti škofijskega zastopnika iz Gornjega Grada.

Frančiškanska skupnost je za svoje bivanje in delovanje potrebovala tudi samostanske prostore. Pravnoformalno je bil samostan ustanovljen s škofovsko ustanovno listino, ki je bila izdana v Gornjem Gradu. Ustanovitev pa je po takratni navadi moral potrditi še cesar. Tako je cesar Ferdinand II. izdal odlok, s katerim je ustanovitev samostana potrdil in zagotovil potrebno pomoč pri sami gradnji. (Cesarsko listino hrani samostanska knjižnica.)  Bratje frančiškani so bili velikodušne materialne podpore pri gradnji tako samostana kot tudi večje cerkve ob Loretski kapeli deležni s strani škofa Scarlichija in njegovega naslednika Otona Friderika Puchheima, lastne frančiškanske province ter številnih drugih dobrotnikov. Tako je bil novi samostan dozidan že leta 1639. Dotedaj pa je bil frančiškanom na voljo škofijski grad Vrbovec pod vznožjem Gradišča.

V zvezi s formalno vključenostjo samostana v južnoslovanski prostor je iz prvih nekaj desetletij življenja samostana poznan nek zaplet. Nekateri neljubi dogodki v frančiškanskem samostanu v Ormožu so leta 1672 spodbudili cesarja Leopolda I., da je s posredovanjem pri vrhovnem vodstvu frančiškanskega reda skušal izvajati proavtsrijsko politiko tudi v zvezi z nazarskim samostanom. Menil je namreč, da imajo Bošnjaki kot tujci prevelik vodstven vpliv. Zato je želel doseči pridružitev ormoškega in nazarskega samostana avstrijski provinci. Frančiškani so ga kar dvakrat prosili, naj prekliče namero, saj so predstojniki samostanov domačini. Šele po posredovanju ljubljanskega škofa Jožefa Rabatta je cesar popustil in leta 1673 ponovno potrdil določila svojega predhodnika Ferdinanda II. Tako sta oba samostana ostala še naprej na območju bosansko-hrvaško-kranjske oziroma kasneje slovenske frančiškanske province. Nazarski samostan je le med letoma 1810 in 1816, v času francoske upravne reorganizacije, spadal pod graško provinco.

Leta 1686 je provincialno vodstvo sklenilo izvajati sprejem in vzgojo frančiškanskih novincev v nazarskem samostanu. V ta namen so mu bili dozidani dodatni prostori. V času jožefinskih reform leta 1781 je bil noviciat ukinjen. Ponovno pa je bil vzpostavljen leta 1827 z dovoljenjem cesarja Franca I. Nakar je bil iz neznanih vzrokov zopet odpravljen in nazaj uveden leta 1917.

Romarska pastoralna dejavnost tukajšnjih frančiškanov je na pobudo deželnih oblasti postopno prerastla v župnijsko, ko je bila leta 1788 s strani lavantinskega škofa ustanovljena kuracija in tri leta zatem le-ta povzdignjena v župnijo. Sočasno s tem je bila v smislu terezijanske šolske reforme (1774) samostanu naložena obveza, da organizira ljudsko šolo, saj so bili v tistem času redovniki v teh krajih edini možni učiteljski kader. H kulturnemu in vzgojno-izobraževalnemu delovanju je pomembno prispevala samostanska knjižnica s svojim bogastvom.

Šola in knjižnica sta imeli prostore v zahodnem samostanskem traktu, dokler ni bil skupaj z vzhodnim leta 1944 miniran in popolnoma porušen. Samostanska šola je bila sicer dokončno ukinjena že v začetku nemške okupacije leta 1941, medtem ko je knjižnica v zadnjem letu vojne in kasneje zaradi neprimernih prostorov utrpela mnogo nepopravljive škode. Med vojno so bili bratje frančiškani izgnani na Hrvaško, p. Kerubin Tušek pa je bil deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je tudi umrl. Po vojni je dolga leta v Nazarjah deloval en sam pater.

Samostan je bil po vojni postopno obnovljen. Vzhodni trakt je postal namenjen domu duhovnih vaj in muzejski knjižnici, ki sta sedanjo podobo dobila v letu 1996, medtem ko zahodni trakt še čaka pozidave ustreznih prostorov. Poleg redne župnijske pastorale želijo bratje frančiškani počasi vrniti kraju vsaj nekaj romarskega pridiha. Mnogi prihajajo v dom duhovnih vaj z željo, da bi v trenutkih tihote, premišljevanja in molitve izstopili iz vsakdanjega vrveža in se ponovno srečali z Bogom, s seboj in bližnjimi. Nekateri se želijo udeležiti kakšnih predavanj in seminarjev, ki se občasno odvijajo, spet drugi pa iščejo v starodavni samostanski knjižnici bisere v zakladnici slovenske kulture. Vsakega obiskovalca samostana pa naj pot vodi pod plašč Nazarske Kraljice, ki čaka nanj s svojo materinsko ljubeznijo, s katero v milostni Loretski kapeli že stoletja dolgo bdi nad gornjesavinjsko dolino.

 




S pečatom opremljena cesarska listina iz l. 1635, s katero cesar Ferdinand II. potrjuje ustanovitev samostana in frančiškanom zagotavlja vso potrebno zaščito in pomoč pri gradnji.